Portorožan Marko Grossi sodi med najbolj perspektivne avtomobilske dirkače pri nas

Marko Grossi je 23 letni mladenič iz Portoroža. No, pravzaprav iznad tega turističnega kraja ob slovenski obali, saj živi s starši na hribu Lucan. Prva stvar, ki jo opazite, ko se pripeljete na njihovo domače dvorišče, je fantastičen razgled, ne le na Portorož, pač pa še veliko širše in dlje. Istra, kot na dlani, bi lahko dejali. Morda pra prav v tem tiči vsaj delček razlogov, da je na zadnjem delu svojega dirkalnika nosil napis, ki je padel v oči. Pisalo je: nisem Slovenec, nisem Hrvat, sem Istrijan. Poleg tega pa ima še eno strast, avtomobilske dirke. Z njimi se aktivno ukvarja od leta 2012, ko je na največji tovrstni prireditvi v Istri, dirki evropskega prvenstva v Buzetu, stojišče ob progi zamenjal za volan dirkalnega avtomobila. Od takrat naprej gre le še navzgor.


Rodil se je 19. marca 1994 v Ljubljani, torej je prav pred kratkim dopolnil 23 let. Doma imajo kmetijo, tudi nekaj apartmajev za turiste, sicer pa je njegov oče prevoznik že 30 let, mama pa trgovka, je povedal v uvodu. Ima še 7 let starejšega brata, zaposlen pa je v Luki Koper. Tam dela še nekaj primorskih dirkačev, a Marka ne bosta našli na visokem žerjavu, pač pa dela na področju notranjega železniškega transporta. Opravlja delo premikača,vodjo premika in tudi kot strojevodja na tirih Luke Koper. Torej ne vozi le avtomobila, pač pa tudi lokomotive.

Kdaj si odpeljal prvo dirko?
Svojo prvo dirko sem odpeljal leta 2012, ko sem se kot član ŠK Mega iz Kopra prijavil na mednarodno gorsko dirko v Buzetu v sosednji hrvaški Istri. Ta dirka je mojemu domu najbližja, tekmoval pa sem s Peugeotom 106 rally, ki sem si ga izposodil pri Angelu Dessardu v Luciji pri Portorožu. Na koncu sem osvojil 19. mesto v skupni uvrstitvi za DP Slovenije, v diviziji 1 pa sem bil šesti. Najbolj sem bil vesel pokala za drugo mesto med mladimi vozniki  do 21 let starosti!

Po nekaj sezonah si se odločil zamenjati avtomobil in tekmovalni razred. Zakaj?
Že leta 2013 sem nato redno dirkal na gorskih dirkah, takrat že za volanom svojega avtomobila Citroen AX Gti. A sem ves čas razmišljal o čem zmogljivejšem. Tako sem že v lanski sezoni našel tudi tovarniško pripravljenega Citroena Ax, ampak to ni bilo tisto, kar sem želel. Od mojega 16. Leta starosti sem namreč sanjal o Citroenu C2R2. Ves ta as sem želel imeti ta francoski dirkalni avtomobil! Potem  smo lani po koncu rallyja v Poreču, ko smo zaključili sezono z letnico 2016, vsedli skupaj vsi člani ekipe. Predstavil sem jim celoten projekt in jih vprašal, če ostajajo z mano tudi pri bolj zahtevni nalogi. Vsi so pritrdili, saj niso hoteli niti slišati, da ne bi sodelovali. »Pa ja ne boš šel v to brez nas«, so mi rekli: »mi ti ja pripravimo avto, zrihtamo kombi in vse potrebno.« Res je, brez njih ne bi šlo. Poglej, tudi, če je nedelja, pridejo in operejo avtomobil ter ga že začno pripravljati za naslednjo dirko. No, in ne nazadnje je bil tudi oče za to, da gremo v višji tekmovalni razred. Čeprav je prav, da se gre naprej postopoma, korak za korakom. Sicer v diviziji 1 še nisem pokazal vsega, kar sem načrtoval, ampak ponudila se je priložnost in sem jo zgrabil z obema rokama.

Kako si zadovoljen s svojo odločitvijo?
Za zdaj se zdi, da je bila prava. Prvi nastop na rallyju v Kumrovcu na Hrvaškem je pokazal, da je avto dober, posadka pa tudi napreduje. Seveda potrebujemo vsi, cela ekipa, še veliko izkušenj z novim avtomobilom. Toda za zdaj sem zadovoljen, zares a bom videli, kako stvari stojijo, nekje na polovici sezone.

Kje boš dirkal in kaj pričakuješ letos?
Nastopa bom na vseh rallyjih za državno prvenstvo Slovenije, še štirikrat pa odšel tudi k sosedom na Hrvaško. En nastop tam je že za nami, zdaj čakamo prvi slovenski rally letos, rally Vipavska dolina.

Kako ti uspe po finančni plati, kdo ti pomaga?
MG: To je pa večno težko vprašanje. Finančno brez pomoči očeta ne bi zmogel, o dirkanju bi lahko še naprej le sanjal. Oče mi pomaga od vsega začetka in tudi novi dirkalni avtomobil je on kupil. Ptrav tako je kupil tudi prejšnjega in brez njega ne bi bilo nič. Na dirke ne hodi prav pogosto, ampak on mi pomeni vse! Kar imam in zaslužim sam, itak dajem vse v dirke. Šele letos se je nekaj premaknilo tudi na področju pokroviteljev. Tako sem letos sploh prvič od sponzorjev dobil 10 novih tekmovalnih pnevmatik in še nekaj stvari. Res pa je vse skupaj še na bolj prijateljski osnovi. Ampak nekaj je!

Zakaj si se sploh odločil za avtošport?
Začel sem najprej z dirkanjem v motokrosu. Tam sem se hudo poškodoval in preživel na vozičku kar 4 mesece in šele nato počasi okreval. Zaradi tega na motor nisem mogel več, pa tudi moj so bili proti. Sem pa od nekdaj hodil na avtomobilske dirke z Danielejem Tranijem in pa Denisom Savičem, predvsem na gorske dirke. Prav Daniele Trani ima največ zaslug, ker me je vpeljal v to, zame novo panogo, in mi tudi ogromno pomagal na samem začetku.

Prav gotovo imaš kakšnega vzornika?  Kdo je to med domačimi in svetovnimi vozniki?
Med slovenskimi dirkači je zame najboljši in pred vsemi drugimi Andrej Jereb. Resnično bi ga rad spet videl voziti v uradni konkurenci na kakšnem rallyju. Med tujimi mojstri volana pa mi je posebej pri srcu Thierry Neuville. Belgijac je resnično dober in zelo sem vesel njegovih odličnih rezultatov in še posebej zmage letos.

Te zanima samo rally ali boš vozil še tudi kakšno drugo panogo?
Ne, ne zamima me samo rally, rad imam vse oblike avtomobilskega dirkanja. Je pa res, da ostale panoge le spremljam, za zdaj je namreč v načrtu, da vozim le rally.

Tvoji sanjski cilji v karieri?
Ja, sanje imam. Pa to ni dirka za svetovno prvenstvo. Rad bi enkrat dirkal po domačih cestah, torej na rallyju Koper ali Portorož. Nekoč sta ta rallyja že bila organizirana, zdaj pa se bojim, da ju ne bo nikoli več in, da bodo to ostale le sanje.

Tako sva zaključila najin pogovor in, ko sem odhajal, sem pomislil, da bo Marko morda le dobil priložnost odpeljati kakšno hitrostno preizkušnjo tudi na domačem asfaltu. Nekega dne…

Vlado Krivec

Related posts

Leave a Comment